HOME |



Wednesday, February 23, 2011

Pomlad se bliža Dijonu :)

Ko se moram ob ponedeljkih in torkih navsezgodaj zjutraj odpraviti na faks, ni več teme :) Tako se na poti malo predramim, saj nimam občutka, da sem se odpravila na faks sredi noči. Ko sem danes zjutraj (danes imam skoraj prosti dan, tako da sem lahko po napornih dnevih malo dlje spala) odprla polkna, sem nemočno mežikala v intenzivne sončne žarke. Čudovito jutro! Tako, ki te prebudi, obvaruje tega, da bi se ulegel nazaj v posteljo in še malo "podkožno razmislil" (kdo pozna Jaja in Paja? :D), ter te mamljivo vabi, da greš ven.
Neee, ne da se mi. -Pa takooo lep dan je. A ne bi bilo super teči po dijonskih ulicah za prebujenje? Pogosto se mi zgodi, da mi je ideja nečesa izredno všeč, ko pa pride do tega, da jo končno "izvedem", pa ni prav nič težko najti izgovorov. Kot s tekom. Mar se ne sliši super, da se zjutraj prebudiš v sončen dan, ga začneš s tekom, dobiš veliko energije in lahko potem super energijo uporabiš za študij? Kaj pa sam tek?
Joga, na primer, se mi je vedno zdela izredno super. Tako, ko sem slišala zanjo in pomislila. Mar ni nekakšen "a must" moderne in uspešne ženske? Oditi na jogo, se sprostiti, odmisliti vse, potem pa se vrniti domov in k delu. Sliši se super, ne? "Danes zjutraj grem na jogo." Ali pa "se vidiva jutri na jogi!" Prejšnji mesec sem si rekla, da je res čas, da grem, če se že tako super sliši. V resnici je bilo daleč od zanimivega. Pravzaprav je bilo precej dolgočasno. Mogoče tudi zato, ker je bilo v francoščini in vseh izrazov za mikromišice, ki jih je potrebno sprostiti, nisem poznala in sem se namesto osredotočanja na jogo osredotočala na navodila. Ampak ta ideal, ki so nam ga predstavili filmi in kreatoriji idealnega življenjskega stila, je daleč od ideala zame. Tako zdaj, ko slišim za jogo, ne pomislim več na "Oh, res moram začeti z jogo! To je takooo super!", ampak si rečem, da je super, da je nekaterim to zelo všeč. Meni pač ni.
Tek, po drugi strani, je odličen. Ko se enkrat spravim. Danes je bila moja volja močnejša od hudička na levi strani rame, ki mi je prišepetaval, da se mi ne da, da je bolje početi kaj drugega in naj ostanem doma. In ko sem se vrnila domov, sem si zaželela, da bi zunaj ostala še malo dlje. Še bolj kot ideja, da sem šla teč, pa mi je všeč, da sem zmagala. V tekmi s svojo lenobo :)
Ne pravim, da je tek zakon in joga zanič. Sploh ne. Samo meni je tak vrstni red bolj všeč. In ne počutim se čudno, ko me prijateljica povabi na jogo, jaz pa ji povem, da bova šli skupaj na kakšno drugo aktivnost. Imam svoje preference. Smo se pa včeraj pri predmetu medkulturna komunikacija pogovarjali o tem, kako ljudje okoli nas ustvarjajo to, kar mi smo. Ker je težko biti drugačen. Ker se medtem ko odhajaš stran, vprašaš, če je kaj čudnega na tebi, ker nisi kot ostali, ker ti niso všeč iste stvari kot ostalim. Rekla sem, da je to fake samozavest, če si srečen, ko delaš tako, kot delajo vsi, samo zato, da se boš potem lahko pogovarjal o istih stvareh. Odgovor profesorja je bil: "Ampak za večino to velja. Če te pohvalijo, se tvoja samozavest dvigne, če te kritizirajo, pa ravno nasprotno." Res je, ni vedno super občutek, ko nekdo pograja nekaj tvojega. Ampak a ni še bolj grozen občutek, če potem samo spremeniš stališče? Mislim, da je mnogo bolje v takšni situaciji pomisliti, če je bila kritika na mestu ali ne, ter se vprašati, če želimo, da ostane tako, kot je, ali se spremeni. To potem ni fake samozavest, če vseeno spremenimo stališče in se počutimo fino. Samo tistega vmesnega koraka ne smemo preskočiti.

Pomlad prihaja v Dijon :) Naj se tudi mi razcvetimo, ne samo popki na drevesih :)

Friday, February 4, 2011

Hey, kid :)


Danes se na Sciences Po praznuje :) Drugi letniki so dobili rezultate za njihovo tretje leto v "tujini". Izmed šestih možnosti, ki so jih morali predlagati, si je, logično, večina želela biti izbrana za prvo možnost. Ali vsaj drugo. In večina je bila uspešna. Skačejo do stropa, se smejijo, si čestitajo.. Danes se na Sciences Po praznuje :)

Čeprav še pol leta ni minilo, odkar smo skupaj v Dijonu, smo si postali blizu. Seveda, z nekaterimi bolj, z drugimi manj, pa vendar. Tako smo tudi mi, "tamali", veseli z njimi. Skačemo z njimi, se smejimo, jim čestitamo. Veselje se res enostavno prenaša z enega človeka na drugega. In prav je tako.

Pomislila sem, da bom drugo leto ob takem času jaz na njihovem mestu. Oni bodo razkropljeni po Evropi in po svetu, mi bomo "veliki bratje" prvim letnikom, mi si bomo grizli nohte in upali na našo prvo izbiro. Ampak do tam je še veliko. Drugi semester se je že dobro začel, delo je vseprisotno, predstavitve in eseji se vrstijo. Dan, kot je današnji, odlično sovpade v to dnevno brzenje, včasih težko glavo in pomanjkanje spanca. Se pa vprašam, kako se je moje življenje tu v Dijonu spremenilo po teh nekaj mesecih. Bom na mestu drugih letnikov kaj bolj Sciences Po-jevska, kaj bolj francoska? Saj veste - when in Rome...

Poljubčki na obe lici. "Pardon! Pardon!" Stalno zamujanje. Merci! Francoska kultura ni identična slovenski. To sem po malem lahko opazila že na tedenskem potovanju v Pariz, pa vendar jo tu v Dijonu zdaj še bolj natančno spoznavam. Govoriti o politiki na ulici je skoraj tabu. In v krogu znancev ali prijateljev. Opoldne je obvezna ura (ali vsaj 45 minut) odmora za kosilo. Tudi v večini trgovin, bankah ipd. Ponavadi ravno takrat, ko kaj potrebujem. Imam včasih občutek, da sem v Italiji, kjer imajo deljeni urnik. Ob ponedeljkih je v Dijonu mala sobota - zdravniki ne delajo, kavarne so zaprte...

Ko s francoskimi prijatelji srebamo kavo in pride še en prijatelj, naredi cel "krog lupčkanja". Namesto enostavnega "Salut!" da vsakemu dva poljubčka. En poljubček ali trije - zdi se, kot da to tu ne obstaja. Zanimivo je opazovati nas, mednarodne študente, kako se privajamo francoski kulturi. Mi se (še) ne zahvaljujemo in opravičujemo in smo preveč vljudni ves čas. Tudi preprost "Hej!", ko se vidimo, zadostuje :)

Pa vendar.. Opažam, da sem se precej navadila francoskega stila življenja. Ob ponedeljkih se mi ne zgodi več, da obstojim pred zaprtimi vrati banke. Zamujanje me ne moti več, ker tudi sama pridem kasneje :) No, to ni čisto res. Če gre za resno zadevo, nisem čisto nič francoska :) Nekaj, česar sem se pa res navadila tu v Dijonu, pa je prečkanje ceste à la française, torej neozirajoč se na semaforje. Pogled levo, pogled desno - to zadostuje :) In raje tudi po nepotrebnem rečem "Pardon!", saj je veliko bolje sprejeto kot grd pogled in prepiranje, kdo se je dregnil ob koga.

Je možno imeti dve kulturi? :)